Dr. John C. Lilly, psihoanalitik in strokovnjak za eksperimentalno nevropsihologijo, je leta 1950 razvil prvo komoro za lebdenje, katero je izpopolnjeval do leta 1970. Komoro za lebdenje je razvil kot sistem, ki mu je pomagal pri raziskavah zavestne aktivnosti v možganih.
Med delom na Državnem inštitutu za mentalno zdravje (NIMH) v Bethesda, Maryland, je dr. Lilly-ja in njegovega kolegaa dr. Jay Shirley-ja začel zanimati izvor zavestne dejavnosti v možganih.Želeli so vedeti ali možgani potrebujejo zunanje dražljaje, da njihova zavest ostane aktivna. Tako sta začela sestavljati sistem, ki bi omejil dražljaje iz okolja.
V Lillyjevi prvi komori je bil lebdilec v pokončnem položaju, popolnoma pod vodo, na glavi pa je imel masko in gumijasto napravo za dihanje.
Z leti, je dr Lilly nadaljeval svoje poskuse z lebdenjem ter poenostavljal in zboljševal splošno obliko komore. Ugotovil je, da lahko z dodajanjem večje količine soli lahko lebdi v bolj sproščujočem ležečem položaju , namesto da bi v slani vodi visel z nogami navzdol.
Kasneje so dodali še druge izboljšave, kot so:
- grelniki vode s termostati, da se ohranja popolna temperatura vode
- ventilatorji, da je v komori vedno svež zrak
- vodni filter za ponovno uporabo Epsomove raztopine.
V zgodnjih sedemdesetih letih je Lilly izpopolnil komoro skoraj tako kot je danes.
